Noči danes skoraj ni bilo, vsaj za počitek ne. Prišli smo v Benetke ob 2.30 uri in se odločili, da si ogledamo vsaj malo mesta, tudi če je to ponoči.
Prišli smo na postajo Tronchetto, od koder smo se ob 3.00 odpeljali z ladjo (ali "vaporetto") 25 minut po Canal Grande proti mostu Rialto.
Od Rialta smo peš šli po notranjih cesticah med ekslusivnimi trgovinami do Piazza San Marco. Podnevi pravijo, da je tukaj polno ljudi, mi smo jo pa imeli samo za nas. Na žalost se ponoči ne da opaziti vseh lepot tega mesta, ampak je perspektiva čisto drugačna.
Videli smo baziliko Svetega Marka in Palazzo Ducale. Šli smo tudi do Mosta Vzdihljajev (Ponte dei Sospiri) in videli smo gondole privezane na obali.
Ker so ponoči obiski po mestu omejeni, smo se vrnili na postajo Rialto in spet z ladjo šli do prve postaje v zelo zgodnjem jutru.
Z avtobusom smo se peljali do letališča Marco Polo, kjer smo si izbrali miren prostor in tam čakali na urnik za check-in. Nekateri so počivali, drugi malo zaspali, tretji pa si ogledali trgovine in letališče.
Oddali smo našo prtljago pri pultih, šli skozi kontrolo ročne prtljage in spet čakali na avion, ki je imel danes več kot uro in pol zamude. Smo lahko vsaj malo počivali.
Končno se je začela prava pot nazaj. V Rim smo prišli v manj kot eni uri in tam morali čakati sedem ur na polet v Buenos Aires.
Počivali smo in gledali izložbe v free shop-u.
Dan je bil že res dolg in nestrpno smo čakali, da gremo spet na avion. Obenem smo pa vedeli, da s tem je naše potovanje končano. Dvojni občutek, a ni pomoči.
Let v Buenos Aires je bil miren in večina od nas je spala skoraj vso vožnjo.
Na Ezeizo smo prišli 25. julija ob 6.00 argentinske ure, kjer so nas že nestrpno čakale naše družine in prijatelji. Spet smo imeli nekaj težav z izgubljenimi kovčki, a vse se je kasneje rešilo.
Potovanje se je zaključilo. Lepo smo se imeli in veliko novega videli. Spoznali smo kraje, ljudi in navade. Srečali sorodnike in bili deležni njihove gostoljubnosti. Preživeli smo en mesec s prijatelji in utrdili stike z njimi ter sklenili, da bomo ostali zmeraj skupaj.
Za vedno bomo ohranili v spominu vse, kar smo v tem mesecu doživeli kot RAST XXXVI.
Zadnje slike:
Rialto.
Piazza San Marco je ponoči čisto prazna.
Palazzo Ducale.
Ponte dei Sospiri ali Most Vzdihljajev.
Tudi če je temno si želimo ogledati čimveč.
Bazilika Svetega Marka pred trgom z istim imenom.
Luči nad vodo ko se peljemo z vaporetto nazaj na postajo.
Luka in Majda na ladji ob prvi dnevni svetlobi.
Vsi na letalo!
Dolgo čakanje na rimskem letališču.
Zadnja kontrola pred vstopom na avion. Zapuščamo evropska tla.
Čez eno uro bomo že na Ezeizi. Potovanja je konec.
Preživeli smo zadnji dan pri sorodnikih in ob 20.00 se zbrali v Dijaškem domu Poljane, kakor smo se zmenili.
Zbrali smo kovčke, se poslovili od sorodnikov, prijateljev in znancev, ki so nas prišli poslovit in se zadnjič vsedli v Editin avtobus.
Ob 21.00 smo se odpeljali po avtocesti proti Primorski. Ker je bila ura za večerjo, smo se ustavili v vasi Razdrto pri Postojni, kjer smo v gostilni imeli naročeno večerjo, dunajske zrezke (ta prave! Iz govejevega mesa!) in krompir. :)
Zadnjič smo še stopili na slovenska tla in se nato odpeljali v Italijo, kjer nas je čakal še zadnji izlet.
Zadnja skupna slika v Sloveniji.
V gostilni blizu Postojne.
Ne bomo pisali kako je vsak od nas preživel dni pri sorodnikih. Pustili pa bomo zapisano, da bo ostalo kot v dnevniku.
Ne bomo pisali kako je vsak od nas preživel dni pri sorodnikih. Pustili pa bomo zapisano, da bo ostalo kot v dnevniku.
Ne bomo pisali kako je vsak od nas preživel dni pri sorodnikih. Pustili pa bomo zapisano, da bo ostalo kot v dnevniku.
Zbudili smo se vsak pri svojih gostiteljih in se vsi skupaj srečali v kovorskem župnišču ob 8.30 uri. Župnik Vlado Pečnik nam je imel pripravljen lep izlet v Podljubelj, kjer ima župnija dom za duhovne vaje, ki se imenjuje "Oaza miru". Ni potrebno dolge razlage. To je bivši turistični hotel pri vhodu v tunel pod Ljubeljem s čudivitim razgledom v dolino in na gore.
Tam smo se srečali z otroki in mladino, ki je v domu preživljala nekaj dni, in začeli hojo do koče na Prevali. Pot pelje skozi gozd, po skalah, celo skozi temni tunel, katerega smo razsvetlili z baklami in svetilkami, ki ga je neki bogataš naredil v hrib, da lahko s konjem gre na drugo stran na lov.
Po skoraj dveh urah hoje smo prišli do koče, s katere se je v daljavo videl Triglav, danes malo v meglici.
Obrnili smo se in šli nazaj do Oaze miru, kjer nam je župnik priredil okusno kosilo. Potem smo zapeli nekaj pesmi. Nekatere smo že znali, druge pa nas je naučil župnik sam. Lepo smo se mu zahvalili za izredno gostoljubnost in šli nazaj do Kovorja, kjer smo zbrali vso našo prtljago in se odpeljali v Ljubljano, kamor smo prišli ob 17.00, ob domenjeni uri, da nas pridejo sorodniki iskat v dijaški dom.
Poslovili smo se za nekaj dni in se zmenili, da se spet srečamo v Dijaškem domu Poljane v ponedeljek ob 20.00 uri in se odpeljemo v Benetke.
Tako so končali naši skupni izleti po Sloveniji.
Slike zadnjega skupnega dne.
Hoja proti koči Prevala.
Pred vstopom v temen predor.
Vsi skupaj pri koči.
Pot nazaj.
Kosilo v "Oazi miru".
Druga in zadnja prenočitev na Triglavu. Zbudili smo se ob 7.00 in po zajtrku z vso opremo odšli iz koče pri Sedmerih jezerih.
Pot skozi gozd nas je vodila po dolini navzdol proti Bohinjskemu jezeru. Tri ure smo hodili, da smo prišli do Koče pod Bogatinom (1513 m.), ki je stara stavba zgrajena v dobi Prve svetovne vojne, ko je koristila kot avstrijska vojaška bolnišnica in od koder so dovažali živež in orožje na fronto. Vidijo se tudi razvaline starejših stavb iz te dobe.
Petnajst minut smo še hodili, da smo prišli v Dom na Komni (1520 m.), lepa koča iz katere je čudoviti razgled na Bohinjsko jezero in okolico. Kosili smo hrenovke s krompirjevo solato, za sladico smo pa dobili palačinke.
To je bila naša zadnja postaja. Pot se je bližala koncu in z njo tudi hoja po Triglavu.
Spustili smo se 900 metrov navzdol v dolino v kateri teče reka Savica z znamenitim slapom. Po skoraj dveh urah smo bili vsi pri avtobusu, kjer so nas čakali tisti, ki niso mogli z nami uživati te ture. Edita in Brane, šoferja avtobusa, sta nas sprejela s potico in špehovko ter pijačo, Matej, njun desetletni sin pa je spremljal veseli dogodek s svojo harmoniko.
Zahvalili smo se vsem vodnikom, ki so nas spremljali na vrh in nas tako prijazno vodili pro slovenskih gorah. Oni so: Martin Lenaršič, Tomaž Stražar, Edo Grabrijan, Luka Blatnik, Marija Blatnik in Joži Martinek.
Ker je bilo tako vroče in smo bili blizu jezera, smo se ustavili v Ukancu pri Bohinju in se tam vrgli v hladno vodo. Spočili smo se in čez nekaj ur šli nazaj v Kovor, kjer so nas čakali iz časopisa "Gorenjski glas" in z radija Ognjišče, da nam naredijo intervju.
Iste družine, ki so nas gostile od nedelje do ponedeljka, so nas prišle iskat in spet sprejele v domovih. Iz srca smojim hvaležni.
Tako je končala trodnevna hoja po Triglavu, katera nam bo za vedno ostala v lepem spominu.
Slike:
Ko je močno sonce je lepše hoditi po gozdu.
Kdo se skriva?
Tomi L. in Valentin!
Nekateri so že prišli v Kočo pod Bogatinom. Desno se vidijo razvaline starih stavb iz prve svetovne vojne.
Počitek v senci.
Pri Savici se veselimo ob zvoku Matejeve harmonike.
Bohinjsko jezero nas čaka.
Okolica je res lepa.
V Kovorju med intervjujem za Radio Ognjišče.
Prespali smo v domu Kredarica na višini 2515 m. nad morsko gladino.
Ob 7.30 smo zajtrkovali in se pripravili za nadaljevanje poti po Triglavu. Slikali smo se pred kočo in začeli hoditi proti domu Planika (2401 m.) na drugi strani Malega Triglava, kamor smo prispeli eno uro kasneje. Ustavili smo se nekaj časa za počitek in nato nadaljevali hojo v krasnem vremenu proti koči Dolič (2146 m.), kjer smo imeli naročeno kosilo.
Sledil je eden najzahtevnejših delov naše poti. Morali smo se povzpeti do prelaza Hribarice, ki seže 2358 metrov nad morjem. Stopati je treba po majhnih kamnih, kar precej utrudi noge. Od tukaj naprej smo pa vedeli, da je pot v glavnem stalno navzdol, kar nam je dalo moč, da smo ta del prestali brez večjih težav.
Hodili smo po čudivitih pokrajinah, po nekod se nam je zdelo kot če bi bili na Luni ali kakšnem čudnem planetu, dokler nismo prišli do snega, kjer smo se morali obvezno kepati.
Nadaljevali smo hojo, ob poti videli kozoroga in nenadoma se je pred nami odprla dolina sedmerih triglavskih jezer. Videlo se je vsakič več zelenja, ko nas je pot vodila pod višino 2000 metrov.
Prišli smo do četrtega jezera, največjega vseh sedmih, kateremu pravijo "Ledvička" zaradi oblike. Nekateri so se upali in se ohladili v mrzlih vodah jezera, drugi smo pa sedli na travnik, na katerem smo odkrili veliko planik. Nekaj časa smo počivali, nato pa začeli še zadnji del poti do koče pri Sedmerih jezerih, kamor smo bili namenjeni. Pot je postajala vsakič bolj prijetna, zdaj že v gozdičku, dokler nismo prišli do naslednjega jezera, ob katerem stoji koča, v katero smo stopili ob 18.00 uri.
Skupne sobe so bile pripravljene za nas. Porazdelili smo se in pripravili za večerjo, pri kateri nas je čakalo presenečenje. Vodniki so se zmenili s kuharji koče, da pripravijo praznovanje za Nadjo Magister in Luka Škulja, ki sta danes praznovala rojstni dan. Vodnik Luka je prinesel sadno kupo s smetano, okrašeno s svečkami in krono z vrvi, ki jo je dal Nadji na glavo.
Vsi smo dobili palačinke, Nadja in Luka pa sadno kupo.
Zapeli smo in se veselili.
Po večerji smo šli še malo do jezera in se ob desetih vrnili v sobe, kjer nas je čakal počitek po dolgem dnevu.
Slike drugega dne na Triglavu.
Začenjamo drugi dan na Triglavu.
Pogled v dolino je vedno zanimiv.
Malo po skalah, malo po snegu.
Nas lahko vidite?
Prelaz Hribarice. Tam čez pridemo v dolino sedmerih jezer.
Kosilo na Doliču se je zelo prileglo.
Pot čez Hribarice.
Utrujeni smo prišli do Hribaric.
Sneg!
Kozorog nas opazuje s skal.
Franci bo začel pot po dolini sedmerih jezer.
Počivališče pri četrtem jezeru ob travniku s planikami.
Pot do koče pri Sedmerih jezerih je res prijetna.
Peto jezero, zadaj je koča.
Utrujeni a vseeno veseli.
Kol'kor kapljic, tol'ko let...!
Večerni pogovor na skali.