20. dan: Triglav I

Triglav z Vodnikovega doma.

Končno je prišel tako pričakovani dan.
Zgodaj zjutraj smo se zbrali pri kovorskem župnišču z nahrbtniki in gorsko opremo. Srečali smo se z vodiči planinskega društva Ljubljana-Matica, kateri bi nas vodili do najvišjega slovenskega vrha. Župnik Pečnik nam je podal blagoslov za srečno hojo in smo se odpeljali proti dolini Pokljuka. Peljali smo se do Rudnega Polja, kjer smo ob 8.15 uri začeli našo trodnevno turo po triglavskem gorovju.

Vodiči so bili zelo zadovoljni z nami, saj smo hodili bolje kot so pa pričakovali. Prvi del poti se je vil po lepem gozdu. Počasi so drevesa izginila in začeli so travniki, na katerih smo našli tudi planike.
Po treh urah hoje smo prispeli do Vodnikove koče, kjer smo imeli naročeno kosilo. Pripravili so nam juho z mesom in zelenjavami, ki nam je dala zadosti moči, da smo lahko nadaljevali pot. Pri tej koči je zadnja točka, kjer se lahko dobi naravno pitno vodo; druge koče višje gori nimajo pitne vode, razen če se jo kupi. Zato smo natočili vse plastenke, katere smo že imeli pripravljene v nahrbtnikih.

Šli smo naprej. Ta del poti se imenuje Kalvarija. Ni potrebno predolge razlage. Vse poteka po skalah in majhnih kamenčkih, ki otežkočajo pot. Tukaj smo tudi videli sneg in se kepali, kakor ste se vi v Buenos Airesu pred enim tednom. Počasi smo prišli do Kredarice, ki je ogromna koča na višini 2500 metrov, v kateri lahko prespi čez 300 oseb istočasno. Ob koči stoji kapelica Marije Snežne in dve manjši stavbi.
Na Kredarici smo se porazdelili po skupinskih sobah in malo počivali. Ker je bilo vreme naklonjeno in smo imeli dovolj časa, smo se skupaj z vodiči odločili, da še danes stopimo do Aljaževa stolpa na vrhu Triglava.

Ker je ta del poti kar zahteven, so se nekateri odločili, da ostanejo v koči. Utrujenost in bolečine v kolenih so bile razlog za te odločitve.
Ostali smo začeli zadnji vzpon ob 16.30 uri. Počasi smo hodili v močnem vetru, držali se za jeklene kable in kline, ob prepadih previdno stopali in kočno prišli do vrha najvišje slovenske gore.
Kako smo bili veseli! Slikali smo kolikor smo lahko. Razgled je bil edinstven. Čeprav ni bilo niti enega oblaka na nebu, se do morja ni videlo, ker se je v nižjih krajih zaradi vročine dvignila meglica.
Razpeli smo našo zastavo RASTi XXXVI in se vsi skupaj slikali pri Aljaževem stolpu, na višini 2864 metrov. Enkraten trenutek. Nato je vodič Luka pripravil vrv in krstil enega od nas. Nato smo pa krščeni krščevali druge. Tako smo postali, kakor pravijo, pravi Slovenci.

Na vrhu bi lahko ostali celo popoldne, a prišel je čas za vrnitev. Evforijo smo morali spremeniti v koncentracijo, ker je pot navzdol večkrat težja kot vzpon. Srečno in brez večjih težav smo prišli nazaj v kočo, kjer je že bila pripravljena večerja (makaroni z mesno omako).
Utrujeni od hoje, sonca in vetra smo se odpravili v sobe in hitro zaspali, ker nas je čakal spet dolg in naporen dan. Nikoli ni bila postelja tako priljubljena kot danes.
Tako je končal eden najvažnejših dni našega potovanja.

Slike s Triglava - prvi dan.

Začetek poti. Čakajo nas trije dolgi dnevi.

Kačo, Damian in Erik v senci počivajo.
V višjih delih ni več dreves. Trava raste kar med kamni.
Počitek na travniku. Kdo bo našel prvo planiko?

Prvi pogled na vrh Triglava.
Vodnikov dom na Velem polju pod Triglavom (1817 m).
"Kalvarija" zahteva počitek.
Triglavski dom Kredarica (2515 m). Zadnja postaja pred vrhom. Tukaj bomo danes prespali. Na levi Mali Triglav, zadaj pa Veliki Triglav.
Prvi del vzpona, pot na Mali Triglav (2725 m).
Po grebenu z Malega Triglava na glavni vrh. Umetni pripomočki naredijo pot lažjo in prijetnejšo.
Na vrhu Slovenije! 2864 metrov.
Valentin, katerega so že krstili, ima pravico, da krsti Majdo. Postala bo prava Slovenka.
RAST XXXVI pri Aljaževem stolpu na vrhu Triglava!
Tako so se z vrha videle Julijske Alpe in Karavanke. Efekt meglic je res zanimiv.
Pot navzdol.
Zadnji žarki sonca se spuščajo čez vrhove v dolino.
Trije prijatelji.
Glejte že sonce zahaja...